Ambulanta za bolezni ščitnice

AMBULANTA ZA BOLEZNI ŠČITNICE

Žleza ščitnica in njene bolezni

Ščitnica je žleza z notranjim izločanjem. Leži na sprednji strani vratu, pod adamovim jabolkom. Njena glavna naloga je proizvodnja in izločanje ščitničnih hormonov tiroksina (T4) in trijodtironina (T3), ki imata zelo pomembno vlogo pri delovanju organizma.

Ščitnica v normalnih razmerah izloča 80 odstotkov T4 in 20 odstotkov T3 . Vse celice v telesu za normalno delovanje potrebujejo ščitnična hormona. Ščitnična hormona pospešujeta presnovne procese v telesu in sta nujno potrebna za normalno rast in razvoj tkiv, povečata pa tudi tvorbo toplote v telesu. Za svoje delovanje ščitnica potrebuje mikroelement jod oziroma jodid, ki ga je v naši prehrani zelo malo.

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je priporočljiva dnevna količina joda pri odraslih 150 ug, nosečnice in doječe matere ga potrebujejo 200 do 250 ug, ustrezno manj pa otroci. Da zagotovimo ustrezno preskrbo prebivalstva z jodom, pri nas jodiramo kuhinjsko sol, ki ji je dodano 25 mg kalijevega jodida na kilogram soli. S tem pri normalni uporabi kuhinjske soli, ki naj bi dosegala približno šest gramov dnevno, zagotovimo ustrezno preskrbo prebivalstva z jodom. Jod je sestavni del ščitničnih hormonov T4 in T3 , preprečuje rast ščitničnih celic in s tem pojav golše pri genetsko predisponiranih osebah, delno pa uravnava tudi delovanje ščitnice.

Glavni mehanizem, s katerim je uravnano delovanje ščitnice, je povratna zanka hipotalamus, hipofiza, ščitnica. Hipotalamus izloča tiroliberin (TRH), ki stimulira izločanje TSH (hormona, ki stimulira ščitnične celice) iz hipofize v kri. TSH s krvjo prispe do ščitnice in povzroči povečano proizvodnjo in izločanje ščitničnih hormonov T4 in T3 v krvni obtok, T4 in T3 pa na nivoju hipotalamusa in hipofize zavreta izločanje TRH in TSH. Uravnavanje je zelo natančno. Kadar se raven T4 in T3 v krvi zniža, se poveča izločanje TSH in na nivoju ščitnice proizvodnja in izločanje T4 in T3 ter se njuna raven uravna. Obratno velja, kadar se ravni T4 in T3 zvišajo. Že zelo majhne spremembe koncentracije T4 in T3 v krvi povzročijo izrazito spremembo izločanja TSH.

Motnje funkcije ščitnice – hipotiroza in hipertiroza

Hipotiroza je sinonim za premajhno delovanje ščitnice. Gre za sindrom (skupek simptomov in znakov), ki nastane zaradi pomanjkanja ščitničnih hormonov v tkivih. Ob pomanjkanju ščitničnih hormonov se upočasnijo vsi presnovni procesi v telesu, zato so simptomi in znaki hipotiroze raznoliki. Odvisni so od stopnje pomanjkanja ščitničnih hormonov in trajanja hipotiroze. Pojavijo se utrujenost, slabša telesna zmogljivost, pogosto zaspanost, motnje koncentracije, glavoboli in depresija. Upočasni se prebava, pogosto je zaprtje, poveča se telesna teža. Hipotiroza je najpogostejša motnja delovanja ščitnice. Pojavi se pri 5 do 10 odstotkih populacije. Vse oblike hipotiroze zdravimo z dodajanjem ščitničnega hormona tiroksina. Govorimo o nadomestnem ali substitucijskem zdravljenju.

Hipertiroza je sinonim za čezmerno delovanje ščitnice. Govorimo o sindromu, ki je posledica izpostavljenosti tkiv čezmernim koncentracijam ščitničnih hormonov in seveda odgovora tkiv nanje. Metabolni procesi v telesu se močno pospešijo, zato so simptomi in znaki ravno obratni od tistih pri hipotirozi. Tudi simptomi in znaki hipertiroze so odvisni od stopnje zvečanja hormonov, trajanja hipertiroze in pridruženih bolezni. Pojavijo se utrujenost, nemir, napetost, nespečnost, tresenje, čezmerno potenje in občutek vročine. Pogost je občutek močnega bitja srca (palpitacije), srčni utrip v mirovanju je pospešen, pojavijo pa se tudi različne motnje srčnega ritma, še posebno fibrilacija atrijev in nadprekatne tahikardije. Lahko se pojavijo simptomi srčnega popuščanja (oteženo dihanje, zadihanost, utrujenost, otekanje). Lahko se pojavijo tudi psihična labilnost, agitiranost in apatija. Pogosti sta izguba telesne teže in pospešena prebava. Pogoste so tudi motnje menstrualnega ciklusa in zmanjšana sposobnost oploditve. Hiprtiroza je redkejša od hipotiroze, pojavi se pri 0,5 do 1,5 odstotka populacije. Pogosto pride avtomunskega vnetja tudi v zunanjih očesnih mišicah, kar povzroči izbuljenost zrkel (eksoftalmus). Bolezen pričnemo zdraviti s tirostatiki, zdravili, ki blokirajo proizvodnjo ščitničnih hormonov. Uporabljamo tiamazol in propiltiouracil. Zdravljenje navadno traja dvanajst do petnajst mesecev, ob rednih kontrolah pri tirologu. Tirostatiki so zelo učinkoviti, lahko pa povzročijo tudi številne neželene učinke. Pri več kot 70 odstotkih bolnikov dosežemo umiritev bolezni (remisijo), vendar se bolezen pri 50 do 60 odstotkih bolnikov ponovi. V teh primerih se navadno odločamo za aplikacijo radiojoda oziroma kirurško odstranitev ščitnice.

Golša in karcinom ščitnice

Golša je sinonim za volumsko povečanje ščitnice. Nastane pri genetsko obremenjenih posameznikih, zelo velik pomen pa ima tudi preskrba z jodom. Kadar je joda v prehrani dovolj, v ščitničnih celicah prevladujejo rastni dejavniki, ki preprečujejo rast golše, obratno pa velja, če je joda v prehrani daljši čas premalo. Sprva se poveča ščitnica v celoti, govorimo o difuzni golši, nato pa se v žlezi pričnejo tvoriti vozliči, gomolji ali nodusi. Govorimo o nodozni golši. Gre za mutirane klone celic, ki so drugačni od zdravih ščitničnih celic.

Golša lahko povzroči estetsko motnjo, lahko se pojavijo tudi občutek tiščanja v vratu, težave pri požiranju in dihanju, hripavost in kašelj. Golše večinoma ne zdravimo, ampak jo le spremljamo. V primeru rasti golše se najpogosteje odločimo za kirurško odstranitev ščitnice, redkeje za aplikacijo radiojoda. Za kirurško odstranitev ščitnice se odločimo tudi pri sumu na karcinom ščitnice. Ta se kaže kot oteklina, gomolj, nodus v ščitnici, ki raste. Za potrditev je treba opraviti tankoigelno biopsijo ščitnice in citološko analizo vzorca. Raka ščitnice zdravimo kirurško, potrebno je opraviti odstranitev ščitnice.

Pregled v specialistični ambulanti za bolezni ščitnice

Pregled pri specialistu je sestavljen iz pogovora z bolnico oz. bolnikom o njegovih težavah (anamneza), opredeljevanja vidnih sprememb v področju ščitnice (inspekcija) in natančnega tipanja same žleze (palpacija). UZ preiskava in laboratorijska določitev vrednosti ščitničnih hormonov v krvi sta temeljni diagnostični metodi v specialistični ambulanti. Na osnovi pridobljenih rezultatov, se specialist odloči o potrebi in načinu zdravljenja, ali pa bolnika usmeri na nadaljnje preiskave (npr. scintigrafija ščitnice, tankoigelna biopsija…).

Pravi izbor za pregled pri specialistu je Medicinsko alternativni center SANUS STATERA.

Nastavitve zasebnosti
Kadar obiščete spletno mesto, le to lahko shrani določene informacije v vašem brskalniku v obliki piškotkov. Tukaj lahko spremenite nastavitve, katere piškotke želite uporabiti in katerih ne.